…kaj hodi po glavi preudarni levinji…

Pa smo šli - taki, ki si moramo dati okrog vratu rutice, da izgledamo normalno…

Torej, kam sm šli? S splavom čez jezero (Velenjsko)… Si predstavljate? Do sredine jezera smo peli (kitaro smo tudi imeli zraven), potem imeli katehezo (Jezus se s prijatelji v čolnu umakne od brega) in na koncu kosilo - palačinke, ki smo si ji na sredini jezera sproti mazali ;). Seveda nismo pozabili vzeti niti fotoaparata, tako da je vse zabeleženo:)) . Takoj ko dobim slikce, jih objavim. Pa vrnitev na obalo? Malo bolj zakomplicirana je bila… Odneslo nas je namreč prav na drugo stran, vesla so pa tudi skoraj razpadla… No ja, zame in za Gašperja je bil to res sodni dan :), ostali so pa tudi prišli do brega… In vse je ostalo suho - kitara, fotoaparat, rutice, preostanek viki kreme in marmelade… Le velenjski klanovci smo potrebovali nekaj osvežitve v vodi…

Še sreča, da sem skavtinja. Le tako lahko počnem tako nore stvari… Hana, Gašper, Marko, Mojca, Maja, Nikola, Urban, fajn je blo z vami na splavu!!! Bomo šli še kdaj!

Posebej vabljeni na koncert moje drage sestre Špele, v sredo, 7. maja. Lepo bo. Se vidimo!

A jutri pojdem na goro,

naj se oči mi napijo

višin, daljin, - da z bleskom tem

nasproti pojdem hudim dnem.

(Oton Župančič)

Recimo, da je bil tisti jutri že danes. Nekaj trenutkov je bilo, ko so se moje oči, možgani, roke, (no, vse) napili višin in daljin in globin.

Jutri pa - nasproti pojdem hudim dnem. Upam, da me bo spremljalo dovolj bleska.

Spomini … ki sežejo dva tedna nazaj … ko se je devet mladih, nič hudega slutečih, odpravilo smučat …

In bilo je fajn!!! Tako fajn, da se sploh ne da povedati … Rajši poglej slikce …

Danes zvečer se pa po dolgem času spet počutim kot otrok. Bila sem v maškarah, pustna šema.

Ok, res, da le po hodnikih študentskega doma, ampak vseeno je bilo lepo. Skoraj sem že pozabila, kako je biti vsaj en dan v letu neprepoznaven, dobiti v zahvalo sladkarijo, doživeti razočaranje, če koga ni doma, opazovati ljudi, ko se mučijo, da bi ugotovili, kdo si. Res sem (jaz prašiček v družbi dveh angelov, noseče žene s sabljo in njenega moža) obiskala le nekaj apartmajev, ampak prav vsi so nas bili veseli. Tako kot jaz angelov, žene in moža, ko so prišli pome, preden sem se jim pridružila.

Ma, res je super ta pust Drugo leto se bom spet našemila!!! “Od sobe do sobe, od vrat do vrat, prinašamo srečo…”

Wiiii!!! Končno mi je uspelo… ustvariti lasten blog namreč.

In zakaj mi bo služil? Bolje vprašati: za kdaj? Mislim, da za takrat, ko bom hotela kaj povedati. Sebi in tebi, ki to bereš. Za trenutke, ko bom pripravljena razkriti delček tega, kar mi hodi po glavi.

Že sedaj slutim, da moje objave ne bodo posebej pogoste. V prihajajočem času zaradi izpitov, poleti zaradi počitnic, jeseni, ker bo toliko drugega za početi. Ampak naj bo to, kar bo, meni in tebi v obogatitev ali sprostitev ali krajšanje časa …

Ti, ki bereš, pa se ne boj napisati komentarja. Ga bom vesela !